myspace analytics
Slovenske pisave s šumniki na enem mestu — Pisave Fonti

Slovenske pisave s šumniki na enem mestu

Slovenske pisave s šumniki!


Kaj je Pisava?


Pisava je eden od načinov komunikacije.

Pisava je po vlogi, ki jo ima in jo je imela v kulturnem razvoju človeštva, največji dosežek človekovega duha, njegove zavesti in iznajditeljske moči. Če je govorjeni jezik sredstvo za neposredno sporazumevanje ljudi, je pisava pripomoček, s katerim se ljudje sporazumevajo skozi prostor in čas; ne povezuje le ljudi istega kraja in obdobja, ampak generacije z generacijami in dobe z dobami ter je tako temeljni medij nenehnega kulturnega vzpona človeštva.

Nastanek pisave


Pisava je grafična predstava predmetov in pojmov z uporabo črk ali drugih znakov. Razen ustnega izročila je pisava prvi način sporazumevanja med ljudmi in prvo sredstvo, ki je omogočilo shranjevanje in širjenje podatkov. Poglejmo si razvoj pisave.

Pisave so se razvile iz slik. Praljudje niso vedeli pisati, zato so pomembne dogodke oz. pojave upodabljali. Tako so nastale jamske poslikave. Slikali so na stropu jam, njihovi motivi so bile živali, ženske, lov itd. Za slikanje so uporabljali barvila, kot so oglje, rastlinsko in živalsko maščobo. Obrisi rok so veljali za podpis.

Okoli 3000 let pr.n. št so Sumerci izumili slikovno pisavo ali piktografijo. Slikovna pisava je temeljila na slikovnem elementu ali piktogramu, ki že s svojo podobo pove, za kateri predmet gre. Tako še dandanes pišejo Eskimi in ameriški Indijanci. Istočasno je nastal podobopis ali hieroglifi, okoli 3100 let pr.n. št. To pisavo so uporabljali Egipčani, je kombinacija samoznakov z zlogovnimi in abecednimi elementi. [Preberi do konca →]

Razvoj slovenske pisave


Slovenski jezik je bil prvič zapisan v Brižinskih spomenikih in sicer v karolinški minuskoli leta 1000.  Pomembni sta prvi slovenski knjigi Primoža Trubarja, Abecednik in Katekizem iz leta 1550, napisani v gotici.

Primož Trubar je na prigovarjanje koprskega škofa Vergerija opustil gotico in začel pisati v humanistični pisavi, ker pa v humanistični latinici ni bilo ustreznih črk za nekatere slovenske glasove, se je odločil za poenostavljen nemški način zapisovanja. Kasneje sta ga njegova sodobnika Sebastjan Krelj in Adam Bohorič popravili. Adam Bohorič je napisal slovnico slovenskega jezika Zimske urice leta 1584 in tako je nastala bohoričica. Bohoričica je podobna današnji slovenski pisavi,  razlike so  pri sičnikih (s, z, c) in šumnikih (š, ž, č).

Ob koncu 18. stol, prvi polovici 19. stol so poskušali popraviti bohoričico. Hoteli so ločiti ozke in široke E-je. Tako je pisal Valentin Vodnik.

Peter Dajnko in Fran Metelko  sta pa poskušala odpraviti pomanjkljivosti bohoričice, tako da sta sestavila novi pisavi, ki sta imeli poleg latiničnih črk, tudi cirilične. Nastali sta metelčica in dajnčica. Dajnčica je bila v rabi od leta 1824 do 1839, zlasti na vzhodnem Štajerskem. [Preberi do konca →]