Slovenske pisave s šumniki na enem mestu

Ligature so naravna posledica kurzivne ročno pisane pisave in težnje po hitrejšem pisanju, saj povezovanje črk olajša pisanje, ker omogoča neprekinjeno linijo. Pri latinici so ligature, razen v posebnih primerih (fl, ffl …), rezervirane le za ročno pisano pisavo, kjer je hitrost pisanja za vsakdanjo rabo nujna, medtem ko so pri arabski pisavi postale ligature sestavni deli črk. Ta sistem neizogibno korenini v kaligrafski tradiciji. Poleg tega besede pogosto niso ločene z jasnimi presledki, temveč se celo končujejo z dolgimi potezami – repi, ki lahko segajo že pod naslednjo besedo. Ta posebnost omogoča lažje identificiranje posameznih besed v stavku. Zato so se črke na koncu besed začele razlikovati od tistih na sredini ali na začetku, kjer podaljški niso bili mogoči ali potrebni. Za razliko od latinice povezave niso zmeraj horizontalne, temveč tudi vertikalne, črke pa ne sedijo le na eni nosilni liniji. O vertikalnih povezavah govorimo, kadar so črke druga nad drugo, kar povzroči več nosilnih linij. V nekaterih stilih je to bolj pogosto ali celo pretirano, v drugih pa manj.

Zaradi teh povezav se je prvotni set znakov-črk povečal za 4-krat, s prvotnih 29, in otežil začetno stopnjo učenja pisanja in branja. Vendar ko pišoči začne tekoče uporabljati ligature, je trud poplačan, saj je vse videti veliko bolj smiselno in enotno, harmonično.

Pisava je po vlogi, ki jo ima in jo je imela v kulturnem razvoju človeštva, največji dosežek človekovega duha, njegove zavesti in iznajditeljske moči. Če je govorjeni jezik sredstvo za neposredno sporazumevanje ljudi, je pisava pripomoček, s katerim se ljudje sporazumevajo skozi prostor in čas; ne povezuje le ljudi istega kraja in obdobja, ampak generacije z generacijami in dobe z dobami ter je tako temeljni medij nenehnega kulturnega vzpona človeštva. Verba volant, scripta manent. Izgovorjene besede izginejo, napisane pa ostanejo kot dokument, kot živa priča. Srednjeveški izrek, nastal na antičnih virih, je prav genialno ločil vlogo pisave od vloge govora.

Arabska pisava je danes eden izmed velikih svetovnih črkopisov. Širila se je skupaj z islamom, in jo zato uporabljajo tudi mnoga nearabska ljudstva. Na začetku našega štetja je arabsko ljudstvo Nabatejcev, na severu Arabije, uporabljalo aramejsko pisavo, ki je izhajala iz feničanske ter je postopoma dobila značilne arabske oblike. Razvoj naj bi šel po mnenju britanske šole jezikoslovcev od feničanske prek aramejske in nabatejske do prave arabske. Arabski in francoski jezikoslovci pa menijo, da je izšla iz siriatske abecede, imenovane estrangelo, na kar kaže izjemna podobnost v strukturi in obliki. Natančen razvoj od feničanske do arabske pisave torej še ni v celoti pojasnjen. Prvi arabski zapisi pa so nastali v 6. stoletju, torej že pred Mohamedom in uradnim začetkom islama.