Beseda hieroglif izhaja iz grške besede ἱερογλύφος: hieroglúfos; ἱερός: hiero- – svet + γλύφειν: glúfein – rezbariti. Tradicionalno egipčansko ime za hieroglife se v latinici zapiše kot medu netdžer, kar pomeni ‘božje besede’. Tako so Grki, ki so obiskali Egipt, imenovali egipčanske ideografe okoli leta 300 pr. n. št.

Egipčani so verjeli, da je pisavo izumil njihov bog modrosti Tot in zato so jih tako imenovali. Ker so besede prihajale od bogov, so imele čarobno moč. Z napisi na grobnice so Egipčani izražali svoje prepričanje, da s tem ohranjajo osebo živo. Če so napis izbrisali, je izginila tudi oseba. Ker so verjeli, da je življenje osebe omejeno z njenim imenom, so imeli egipčanski faraoni po pet imen, od katerih sta bili najpomembnejši kronsko in rojstno ime.  Veliko let je bila najstarejši znan hieroglifski napis paleta faraona Narmerja iz okoli leta 3000 pr. n. št. (tudi 3200 pr. n. št.), ki so jo našli leta 1898 med izkopavanji kraljevskih prostorov v Hierakonpolisu (Neken, danes Kom El-Ahmar). Leta 1987 je nemška arheološka skupina pri izkopavanjih v Abidosu, (danes Um el-Kva’ab), odkrila grobnico U-j, ki je pripadala preddinastičnemu vladarju. V njej je bilo več sto kostnih tablic s popolnoma razvitimi hieroglifi. Starost grobnice so ocenili na okoli 3150 pr. n. št.