Slovenske pisave s šumniki na enem mestu

Iz logografskih pisav so se postopoma razvijale nekatere zlogovne pisave, kjer je vsak grafem pomenil samo del besede. Ta razvojna stopnja je bila potrebna, ko se je začela širiti trgovina in so jeziki začeli sprejemati tujke v domača gesla. Nove besede so lahko bile zložene iz dveh ali več besed, zato je njih zapis zahteval dveh ali več grafemov. Po takšnem postopku sta se razvili na primer japonski hiragana in katakana po prevzemu pisave od Kitajcev.

V zlogovnih pisavah predstavlja vsak grafem po en zlog. Navadno isti začetni soglasnik ne vpliva na podobo zloga; »ka« in »ke« se pišeta popolnoma različno, čeprav se oba pričenjata z glasom »k«.

Zlogovne pisave niso najbolj primerne za zapisovanje zaporedij soglasnikov. Nekatere zlogovne pisave so določenim grafemom dodale [Preberi do konca →]

Po definiciji so nelinearne ali nečrtne tiste pisave, kjer znaki niso začrtani, vendar je ta opredelitev sporna.

V to skupino namreč spadajo tudi razne oblike kodiranja in kriptografije ali tajnega zapisovanja, kjer so večinoma vsi znaki navadne črke ali številke, le z drugim smislom.

Unicode ali unikod je standard za kodiranje znakov v računalništvu, ki glede na implementacijo za zapis znaka uporablja od enega do štiri bajte. To naj bi zadoščalo za zapis večine svetovnih jezikov vključno z japonščino in s kitajščino.

Unicode se ujema s standardom ISO 10646. Razvit je bil pod okriljem organizacije Unicode Consortium, ki je krovna organizacija, zadolžena za razvoj in koordinacijo danega standarda. V njej so prisotna takorekoč vsa pomembnejša podjetja iz panoge računalniških in informacijskih tehnologij.

Ligature so naravna posledica kurzivne ročno pisane pisave in težnje po hitrejšem pisanju, saj povezovanje črk olajša pisanje, ker omogoča neprekinjeno linijo. Pri latinici so ligature, razen v posebnih primerih (fl, ffl …), rezervirane le za ročno pisano pisavo, kjer je hitrost pisanja za vsakdanjo rabo nujna, medtem ko so pri arabski pisavi postale ligature sestavni deli črk. Ta sistem neizogibno korenini v kaligrafski tradiciji. Poleg tega besede pogosto niso ločene z jasnimi presledki, temveč se celo končujejo z dolgimi potezami – repi, ki lahko segajo že pod naslednjo besedo. Ta posebnost omogoča lažje identificiranje posameznih besed v stavku. Zato so se črke na koncu besed začele razlikovati od tistih na sredini ali na začetku, kjer podaljški niso bili mogoči ali potrebni. Za razliko od latinice povezave niso zmeraj horizontalne, temveč tudi vertikalne, črke pa ne sedijo le na eni nosilni liniji. O vertikalnih povezavah govorimo, kadar so črke druga nad drugo, kar povzroči več nosilnih linij. V nekaterih stilih je to bolj pogosto ali celo pretirano, v drugih pa manj.

Zaradi teh povezav se je prvotni set znakov-črk povečal za 4-krat, s prvotnih 29, in otežil začetno stopnjo učenja pisanja in branja. Vendar ko pišoči začne tekoče uporabljati ligature, je trud poplačan, saj je vse videti veliko bolj smiselno in enotno, harmonično.