Razvoj slovenske pisave

Slovenski jezik je bil prvič zapisan v Brižinskih spomenikih in sicer v karolinški minuskoli leta 1000.  Pomembni sta prvi slovenski knjigi Primoža Trubarja, Abecednik in Katekizem iz leta 1550, napisani v gotici.

Primož Trubar je na prigovarjanje koprskega škofa Vergerija opustil gotico in začel pisati v humanistični pisavi, ker pa v humanistični latinici ni bilo ustreznih črk za nekatere slovenske glasove, se je odločil za poenostavljen nemški način zapisovanja. Kasneje sta ga njegova sodobnika Sebastjan Krelj in Adam Bohorič popravili. Adam Bohorič je napisal slovnico slovenskega jezika Zimske urice leta 1584 in tako je nastala bohoričica. Bohoričica je podobna današnji slovenski pisavi,  razlike so  pri sičnikih (s, z, c) in šumnikih (š, ž, č).

Ob koncu 18. stol, prvi polovici 19. stol so poskušali popraviti bohoričico. Hoteli so ločiti ozke in široke E-je. Tako je pisal Valentin Vodnik.

Peter Dajnko in Fran Metelko  sta pa poskušala odpraviti pomanjkljivosti bohoričice, tako da sta sestavila novi pisavi, ki sta imeli poleg latiničnih črk, tudi cirilične. Nastali sta metelčica in dajnčica. Dajnčica je bila v rabi od leta 1824 do 1839, zlasti na vzhodnem Štajerskem. Dajnko je svojo pisavo predstavil leta 1824 v knjigi Učbenik slovenskega jezika. Metelčico je Metelko predstavil v svoji slovnici leta 1825. pogosto so metelčico imenovali kar krevljica. Ta pisava je bila odgovor na Kopitarjevo zahtevo 1 glas je 1 črka.

Tema dvema pisavama sta nasprotovala Matija Čop in France Prešeren. Tako je v 30. letih 19. stol.  bila črkarska pravda. Končala se je z vladno prepovedjo metelčice in dajnčice. Nekaj časa je obveljala bohoričica, vendar jo je vedno bolj izpodrivala gajica.

Gajica je latinična pisava, imenovala po Ljudevitu Gaju, ki je za hrvaški jezik priredil češko latinico s strešicami za šumevce. Leta 1845 je dokončno zmagala gajica.

Slovenska pisava je ves čas latinica, le da so se nekateri glasovi v različnih obdobij pisali različno. Zdaj pišemo z isto črko več glasnikov in obratno oz. isti glasnik včasih pišemo z raznimi črkami.

Pisave so bile zmeraj del človekovega razvoja. Iz preprostih slik na jamah smo prišli do več kot 100 različnih pisav. Slovenska pisava je potrebovala veliko časa preden je dobila svojo izpopolnjeno obliko. Razvila se je iz latinice, preko karolinške minuskule, gotice, bohoričice se je dokončno ustavila pri gajici.