Slovenski jezik je bil prvič zapisan v Brižinskih spomenikih in sicer v karolinški minuskoli leta 1000.  Pomembni sta prvi slovenski knjigi Primoža Trubarja, Abecednik in Katekizem iz leta 1550, napisani v gotici.

Primož Trubar je na prigovarjanje koprskega škofa Vergerija opustil gotico in začel pisati v humanistični pisavi, ker pa v humanistični latinici ni bilo ustreznih črk za nekatere slovenske glasove, se je odločil za poenostavljen nemški način zapisovanja. Kasneje sta ga njegova sodobnika Sebastjan Krelj in Adam Bohorič popravili. Adam Bohorič je napisal slovnico slovenskega jezika Zimske urice leta 1584 in tako je nastala bohoričica. Bohoričica je podobna današnji slovenski pisavi,  razlike so  pri sičnikih (s, z, c) in šumnikih (š, ž, č).

Ob koncu 18. stol, prvi polovici 19. stol so poskušali popraviti bohoričico. Hoteli so ločiti ozke in široke E-je. Tako je pisal Valentin Vodnik.

Peter Dajnko in Fran Metelko  sta pa poskušala odpraviti pomanjkljivosti bohoričice, tako da sta sestavila novi pisavi, ki sta imeli poleg latiničnih črk, tudi cirilične. Nastali sta metelčica in dajnčica. Dajnčica je bila v rabi od leta 1824 do 1839, zlasti na vzhodnem Štajerskem. [Read more →]