Sistem kitajske pisave je, da se v navpičnih kolonah od zgoraj navzdol in z desne na levo vrstijo ideografska znamenja za posamezne pojme, iz katerih so sestavljeni stavki. Za vsako posamezno besedo obstaja posebno znamenje; obstaja okrog 60000 znamenj, za potrebe vsakdanjega življenja Kitajcu zadošča poznavanje kakih 5000 znamenj, če ima pri roki pripomoček, v katerem lahko vsak hip najde tudi pomen neznanih znamenj, izobraženi Kitajci poznajo okrog 8000 do 10000 znamenj, v književne in znanstvene namene pa jih je treba poznati okoli 15000.

Izvor kitajskih pismenk je zavit v skrivnost. Kot pri Egipčanih, je pisava tudi pri Kitajcih tako rekoč darilo z neba. Danes ena teorija pravi, da so prvi znaki, ki spominjajo na kitajske pismenke, nastali na osnovi razpok v roževini želvjega oklepa, ki so ga pri obredih približali ognju. Po legendi naj bi pisavo izumili trije cesarji, predvsem Cang-Džje, ki je preučeval ozvezdja in predvsem stopinje ptic in drugih živali. Zelo zanimiv odziv na izum kitajske pisave je komentar pesnika Vu Veja, ki je dejal, da je bila to slaba iznajdba in da naj bi izumitelj, cesar Cang-Džje jokal dolgo v noč – saj je imel vzrok za to. Ta verjetno tiči v logografskem načelu, po katerem ima vsaka beseda svoj znak, kar vodi v enormno količino znakov.